Če smo čisto odkriti in pošteni do sebe… si želimo biti, smo poizkušali postati, ampak Renaultovci (razen Bojana P., ki je to postal;) v resnici nismo pravi blogerji.

Večina nas je letnik ‘72, plus minus kakšno leto. Zrasli smo ob Barba Papi, Baltazarju, Tom in Jerry-ju in Pink Panterju. Televizijo smo gledali, če smo bili bolni in zvečer pred spanjem. Če je bilo slabo vreme, smo kartali, brali knjige ali risali. Drugače smo bili zunaj. Skrivali smo se, se igrali partizane in Nemce ali se vozili s kolesi. Za računalnike nam ni bilo mar. Saj nismo vedeli, kaj to je. Doma so ga imeli redki. Jaz sem hodila igrati igrice k sosedi, pa še to bolj zato, ker mi je bil njen brat malo všeč.

V srednji šoli sem ga tudi sama dobila, računalnik. Da slučajno ne bi bila za kaj prikrajšana. Pa še novo pisalno mizo, ker prejšnja tega zaradi svojih dimenzij in konstrukcije ne bi prenesla. In lep prt, s katerim sem pokrivala računalnik in ki sem ga redno stepala skozi okno.

In potem se je zgodil september ‘99 in moj razgovor za službo na Renaultu. Okrog 30 izbrank in par izbrancev nas je sedelo v sejni sobi, ko nam je takratni direktor marketinga razložil, da ne išče asistentke v smislu tajnice, ampak nekoga, ki se bo ukvarjal z internetom. Nekaj kandidatk je v prvem odmoru odšlo. Jaz pa na telefon (takrat sem že imela GSM, čeprav sem se mu dolgo upirala), klicat kolega računalničarja. »Hočejo nekoga za internet. Jaz interneta ne poznam.« »Nimaš kaj znat. Reci, da ni problema.« In da naj se oglasim za pol ure, da bova malo ’srfala’.
In sem šla, vsa samozavestna, na nove razgovore. Ob pol sedmih zvečer smo nazdravili moji novi službi. Naslednje jutro sem dala odpoved v takratni službi, zvečer sem šla ’srfat’. Po uri ali dveh sem bila popolnoma obupana. V kaj sem se jaz spustila!? Nič mi ni bilo jasno pri tem internetu. Nekaj klikneš, potem nekaj zahrešči, parkrat naredi »pi-pi« in na ekranu se nekaj pojavi – neka matkurja. In v eno okno vpišeš katerokoli besedo in klikneš »search« in potem se ti pojavi spet nekaj drugega. Nisem si mogla predstavljati, kje je vse to, kar jaz povlečem na svoj ekran, na svoj računalnik … Kr neki.

No, konec oktobra ‘99 sem začela delati v svoji novi službi, februarja naslednje leto smo postavili www.renault.si in čez kakšen mesec dobili Netka, priznanje za najboljšo slovensko spletno stran leta. In jaz sem postala specialist za internet …

Vmes se je zgodilo marsikaj. In danes, skoraj 7 let kasneje, sem spet na začetku.
OK, malo je lažje – blog si vsaj predstavljam. Saj sem pisala dnevnik. Ene 7 zvezkov s posebno lepimi platnicami je bilo deležno vsega, kar se je dogajalo v moji glavi. In jaz bi rada blogala. Samo ne vem, kdaj.

Kdaj vi to počnete? Zjutraj, ko si perete zobe? Ob jutranji kavi ali dopoldne med službo, ko vas šef ne gleda? Mogoče med odmorom za kosilo, ki ga zato izpustite?
Popoldne namesto sprehoda v naravi? Najbrž zvečer, namesto pijače s kolegi. Ali pa zvečer pred spanjem – mogoče pač namesto spanja …?

Ksenja H. - interaktivni marketing